Komentarji na: Porodnišnica Ljubljana

Avtor: ciara mcrad

ciara mcrad — Sun, 04 Dec 2011 12:38:48 +0000

Al mogoče kdo ve, kdaj (leto ) je bila odrta nova porodnišnica ? Gre za stavo, hvala in lep pozdrav ! Ciara

Avtor: katja

katja — Mon, 19 Sep 2011 07:43:31 +0000

POhvale oddelku E v 4. nadstropju. Zelo organizirana porodnišnica in osebje v njej. Znajo prisluhnit in ugodit željam nosečnicam. Predvsem pa pomagajo, da se njihovi otroci rodijo zdravi in močni. Tudi za otročnice lepo poskrbijo.

Avtor: malči hudec

malči hudec — Tue, 26 Jul 2011 13:22:01 +0000

Pohvale sestri ALič Slavi, potem se pa neha. Živa katastrofa, neodgovorni površni, ne moreš verjet, da se to dogaja v tem stoletju. Ne da so nesramni, še nesposobni so ali pa samo leni. Groya. Nasledji porod, če bo sigurno ne bo v ljubljanski porodnišnici. Katastrofa.

Avtor: katja

katja — Mon, 16 May 2011 10:38:07 +0000

tudi jaz nimam propomb glede porodnišnice. nisem prepričana , a mislim, da je bila pri porodu babica Mira, kateri se iz srca zahvaljujem, saj mi je zelo pomagala s svojim pomirjujočim glasom pa tudi na C oddelku niti ni bilo slabo, le sestra, ki je bila dežurna prvo noč je bila malo nataknjena čez dva dni je delala podnevi in je bila čisto ok =) tako da pač….vsak ima svoje izkušnje, dobre ali slabe, nekateri pač naletijo na dobrovoljne sestre,babice in zdravnike nekateri pa pač ne….jaz pravim da mi je vseeno za vse, dokler je z otrokom vse ok in je zanj in za mamicco poskrbljeno.

Avtor: Anci

Anci — Mon, 21 Mar 2011 15:04:26 +0000

02.07.2009 sem rodila v lj.porodnišnici sina, posebej moram pohvalit sestro Nevenko iz oddelka E, kjer sem eno noč prej preležala zaradi sprožitve poroda, dr.Lili Steblovnikovo ki je ena A prodničarka in ginekologinja, potem pa babico Miro Ilič(brez je ne bi šlo tako lahko ) in babaico Marušo, pa tudi sam oddelek B …osebje je bilo res enkratno, nobenih probelom, bomo videli pa letos julija kako bo v drugo. Nimam pripomb glede lj.porodnišnice

Avtor: prijazna porodnišnica???

prijazna porodnišnica??? — Fri, 22 Oct 2010 06:36:38 +0000

Ne bom se opredeljevala in označevala porodnišnico kot dobro ali slabo, bom pa povedala samo nekaj kratkih dejstev iz moje izkušnje poroda: babica pri porodu je bila žal hladna, vendar hlinjeno prijazna kadar se je obrnila k meni, drugače se je med mojimi popadki vseskozi pritoževala nad stanjem v porodnšnici. Ko sem že začela rojevati, ni bilo nikogar poleg (večinoma sva bila s partnerjem sama), po porodu mi otroka nikakor niso pustili 10 minut na trebuhu in ga grobo in hitro stehtali, umili in oblekli. Nato so vsi zapustili sobo in v “porodniđnici s certifikatom prijaznim dojenju” pustili mene – mamico prvorodko samo, da si pristavi otroka na prsi (to je bilo res mučno). Sredi noči so me z jokajočim otrokom pustili v sobi, brez navodil in pomirjočih besed (sem na srečo zbrala toliko poguma in pristiskala rdeči gumb na pomoč). Tudi naslednji dan mi ni nihče pomagal pri dojenju (morate razumeti, da sem bila kot prvorodka in pač tudi po karakterju plašna in nisem skoz težila sestram), potem pa pride sestra in ko sliši mojega vreščečega otročka pravi “dajte ga že na joško, ne morem poslušati kako se dere” in po mojem odgovoru, da ne vem kako, mi grobo prime dojko in porine otroku v usta – toliko o njihovem hvaljenju o “porodniđnici prijazni dojenju”. Verjamem, da ima kdo pozitivne izkušnje, jaz žal ne. Bi pa bilo vse rešeno, če bi se takoj po porodu vsaj prvorodkam sestra posvetila pol ure časa za njena vprašanja, strahove in ji pomagala z nasveti. Samo pol ure bi bilo potrebno, ker le te sem dobila potem od patronažne, ki me je rešila poporodne stiske doma.
pozdrav

Avtor: šoja

šoja — Fri, 20 Aug 2010 10:44:46 +0000

K branju in sploh poizvedovanju o porodnišnicah me je “navdušila ” zgodba moje dobre znanke,ki je pred časom rodila v Postojni. Otroče nikakor in hotelo na ta pokvarjen svet in je bil že precej čez rok. Pa so potem matrali to ubogo mamico, ure in ure.. Menda so starše spraševali “kaj da naj storijo .’ ” Zaboga, pa kdo je tu srokovnjak.?! Dejstvo je, da starši nismo strokovnjaki in da pričakujemo zato od strokovnjakov porodnišnice , da nam pomagajo , svetujejo… ne pa da čakajo do popolne onemoglosti mamice in nato,ko že pošteno “zagusti ” naredijo CR. Se mi zdi, da so včasih porodnišnice hujše kot mučilnice. Jasno, zdravnikom in babicam/ ne vsem/ pa je to rutinsko delo, tako kot nam . Večkrat kot ne – odveč. Ja, vendar niso vsa naša dela enaka in ko se odločimo za to delo ,se menda zavedamo kaj nas čaka, ali kako.? Sramota, da naši zdravstveni delavci razmišljajo o STAVKAH in ne vem kaj še vse. Kaj niso pod Hipokratovo prisego.? Se mi zdi, da je od njega ostala le farsa.
IZSILJEVALCI.
Čudno , da na dopisu,ki ti ga pošljejo za pregled,ki ga mimogrede čakaš 14 mesecev piše- prosimo, da ste točni- oni pa potem zamujajo več kot uro preden začnejo delat. Aja, a to je red.?
Jaz sem rodila pred dobrimi 14. leti v Ljubljanski porodnišnici. Kakor po naklučju, na Veliki ponedeljek, v času ,ko je GOSPODA ŠTRAJKALA. Res lep spomin za vse večne čase !
Začelo se je že v nedeljo zvečer ,okrog 10. ure. Mož me je pripeljal v Ljubljano okrog 11., kjer sva očitno zbudila, glede na izgled, sprejemno sestro,ki bi naju najraje z pogledom ubila, v mislih pa naju je poslala bog ve kam.. Res bila sem prvorodka. Nikoli mi o tem ni nihče govoril,kako izgleda, materinske šole v našem kraju še ni bilo in bi se morala vozit, daleč. Danes je to drugače. Priklopila me je na CT,kolikor vem in me nadrla, kaj tam sploh počnem,saj so popadki prešibki in po pregledu, da sem premalo odprta. Skoraj v joku sem ji razlagala, da sem prvič in da o tem nič ne vem. Ironičen nasmeh-posmeh in ” dajte tam se slečt ” Še danes imam v glavi tisti glas s južnaškim naglasom. Mislim, da bi me poslala domov, a ker sem imela oznako rizične nosečnice, si najbrž ni upala, saj je nekaj dni pred tem prav v tej porodnišnici umrla ena od mamic. Danes mi je žal , da si nisem zapomnila imena. Faco imam še danes pred seboj. Preplašena kot ujeta srna, sem se predala usodi. Itak nisem vedela kaj je prav in kaj ne. Soprogu sem svoje cunje zavila v bundo, niti vrečke mi niso dali, tako, da je po poti izgubel en del perila. Kako tudi ne, saj je bil še bolj zmeden kot jaz,ko so ga poslali domov. “Na oddelk buste šla” ,je še rekla in me odpeljala v kar v porodno.. Bilo nas je takrat tako malo, da sem bila celo noč sama v sobi. Prestrašena , zmedena brez vsake informacije. Ko sem po hodniku iskala WC , sem srečala znanko-čistilko, ona mi je pokazala kam moram in kaj me čaka, ter da naj poskušam zaspat, da bom moč še preklemano rabila. Tako vse do jutra. Komaj sem čakala, da se nekdo prikaže. Ko se je, je sledil nov šok. Zdravnik- domnevam,bil je neki mlajši, me je glede na odziv sestre babice,ki je bila zraven,poslal še kar malo domov,čeprav je bilo že 4 dni preko roka. Kaj zdaj ? Dobro, da je bila babica toliko bolj prisebna, da je ” uredila,očitno po svoje ” in ,čez dolgih 8 mučnih ur se je rodil moj sin,ki je danes že pravi možakar. Torej ,če imaš srečo in naletiš na nekoga, ki se zavzame zate ali te celo pozna- POTEM IMAŠ SREČO, in več možnosti, da se dobro izteče. Jaz sem jo imela- vsaj tu.
Spomnim se tudi neke gospe, stare okrog 40 let- takrat,blond,izredno urejena…ki mi je dala odvajalo in me obrila. Zelo prijazna in mi zaradi uglajenosti nekako tja ni spadala. Ta mi je dala nekaj volje, predvsem pa poguma, saj je najbrž opazila, da me je nepopisno strah.
Fantiček je bil že takrat precej okrogel in tudi težak tako, da je bil porod kar težak, pa vendar, dobro se je izteklo.
Problem pa nastane,ko so me odpeljali v sobo. Sama sem bila tam, ženska,ki me je prva prišla pogledat me je osorno vprašala ” kaj ste že dojila”? Ne ,ji odgovorim,ker sploh nisem vedela kdaj, kaj, kako… Ko sem ji to tudi povedala, me je z srepim pogledom pogledala in rekla, “vam bom pa jaz pokazala. Očitno ji je bilo to težko. A zavraga, imela sem povsem udrte bradavice, tako, da moj korenjak ni mogel zgrabiti zanjo in tako sva se matrala oba- NIČ. Čez nekaj ur je prišla taista- ” kaj je , je kaj ?” Nič , ji povem v solzah, ne gre, ne more, nima kaj zgrabit” Ja, dajte se malo potrudit, je rekla, me vlekla za dojke ,kakor kako kravo.. Če ne drugo , se mi je zdelo prav sramotno,kako se me je lotila. Ko je odšla sem bruhnila v jok,- a to je zdravstveno osebje, a to je porodišnica…so tu sploh zaposleni ljudje. Kasneje je v sobo prišla še neka mamica iz Bele krajine,učiteljica. To je bil njen drugi otrok in se je imela za strašno pametno. Delila mi je navete,ki bi, bi bilo bolje, obdržala zase, saj me je vse skupaj spravljalo že v veliko depresijo.. Ravno tako se je lotila še mamice iz Ljubljane,ki je prišla kasneje. Kot , da je v službi – v šoli in ima ped seboj neubogljene prvčke. Ubogi otroci,ki jih ali jih je učila. Moja tretja sostanovalka , je prejokala vse dneve ,pa menda tudi noči. Mene se ni več upala lotiti,ker sem ji vendarle povedala nekaj krepkih,ko mi je bilo dovolj.
Da ne govorim ,kako je zgledal nje obisk. Kot , da je gospod prišel v gostilno. Hvalil se je koliko vina je peljal v šolo ,koliko so požrli,(dobesedno) kako je častil.. bla, bla bla, ..s tem, da je s seboj pripeljal starejšega otoka z vedrom lego kock,ki jih je slednji metal po sobi, jih stresal po tleh- GROZA !!. Nobenega ni bilo v sobo pogledat,kaj se dogaja, da bi jih umiril,če že sami niso poznali olike.
Jasno, z mojim dojenjem še vedno nič. Otrok je izgubljal na teži ,mene pa so vlačili za dojke,kakor včasih moja stara mama krave na molži. – Strokovno. ? ne bi rekla. Zraven pa so me seveda zmerjale, da sem si sama kriva,če otrok hujša.. Morala sem ga tehtati vsake,mislim, da tri ure. Moje razočaranje še večje. Strah , depresija, klic po pomoči, neuslišan. Vse dokler ni v sobo prišla ena od sester- nočna, škoda, da ne vem nje imena, danes bi ga zapisala z velikimi črkami,ki mi je povedala, da mi ,če hočem ,lahko iz lekarne prinese silikonski nastavek. Hallo ! Kaj je to.? Res mi ga je prinesla in …o potem je pa šlo. Mali je takoj začel pridobivati na teži.Očitno je pogruntal, da je treba tudi jest.
Hvala Bogu, da je bilo z njim vse vredu. Spomnim se le še ,malo bolj okrogle sestre Mojce,ki mi je preluknjala celo roko, da mi je vzela kri pred odhodom, saj sta se že prej z iglo igrali dve po moje praktikantki. Roko sem imela še dobra dva meseca modro in oteklo od igel.Najprej od UP potem pa še to.
Po treh dneh sva odšla domov. Utrujena in razočarana nad takim svetom,ki vlada in dela v tej porodnišnici.
Moja zgodba je dolga. A tudi ure in dnevi v tej porodnišnici so bili strašno dolgi, moreči.. Ne čudim se, da marsikatera ženska zapade v poporodno depresijo. Če ob tebi človeka,ki bi te vodil, potem si ” cvrt”,kot rečemo.
Spomin na te dni in na slabo izkušnjo je ob branju forumov spet prišel na dan. Nikoli pa ne bo pozabljeno.Pa tudi dobrega priporočila glede na izkušnje ne morem dati.
Res dobri in slabi smo na obeh straneh. Tudi ženske ,ki pridejo tja so včasih nemogoče,kot slišim danes od mojih znank ,ki so v podrodnišnicah zaposlene. Pa vendar, nismo vse enake kot one ne. Ni pa prav , se obnašajo profesionalno, tudi ko imajo slab dan ,kot včasih mi vsi.
Upam, da bo to prebral kdo ,ki mi je tiste dni,ki bi morali biti lepi in nepozabni v dobrem smislu, očrnil . Če je količkaj človeka v njem in ima vest , ga mora ta spomniti na to, da nikoli ne naredijo več kaj takega.
Res služba je služba, a za tako službo se človek odloči zavestno, mar ne.? Četudi ,vem, je delo z ljudmi včasih več kot naporno.
Namen mojega dolgega komentarja je le, da se tisti,ki so to počeli ali to počnejo ,tega zavedajo in da se zavedajo tudi tega, da k njim,( danes je to najbrž drugače) , da pridejo k vam ženske ni niso strokovnjaki na vašem področju, da vam v roke predajo svoje in otokovo življenje, vam dajo na voljo, da jim naredite da dogodek lep ali slab in črn za celo življenje.
Vso srečo vsem bodočim mamicam. Upam, da bo vaš dan, ko prvič zagledate novorojeno bitje- najlepši in nepozabljiv na svetu. Obkrožen s spomini na obraze ljudi,ki so vam POMAGALI.
Če bi se še spomnila določenih imen, bi jih danes z veseljem zapisala , tako tiste dobre ,kot tiste,ki po mojem mnenju za tako delo niso primerni.
lp

Avtor: Srečni očka

Srečni očka — Thu, 15 Jul 2010 08:01:17 +0000

Prav zabavno mi je bilo brati forum na tej internetni strani, večkrat sem se iz srca nasmejal. Predvsem na tiste komentarje, ki na veliko kritizirajo Porodnišnico Ljubljana. Naj povem, da smo pred kratim rodili četrtega otroka in vse pohvale vsem v porodnišnici za vse porode za nazaj. Razumljivo je, da sem bil tudi sam slabe volje, ko otroku, ki se je rodil pozimi, nisem mogel peljali sestrice na obisk, ker so bili obiski omejeni zaradi gripe in virusov. A vse je moramo sprejeti. Otrok, ki je star dan ali dva, ni popolnoma nič odporen in kakšno kihanje ali kašljanje ob njem ne bi bilo sprejemljivo. Prepričan sem, da bi veliko tistih, pri katerih bi njihovo otrok zbolel zaradi prehlajenega sosednjega obiska, tožili porodnišnico na sodišču. Drug primer: ne vem pa kako bi odreagirale tiste mamice (in očki!!), če bi k sosednji mamici v sobi prišlo na obisk približno 15 ljudi, skoraj z odojkom, kot se je to zgodilo moji prijateljici. Kar se pa odnosov zdravnikov in babic tiče, pa menim, da je odnos obojestranski. Ljudje smo pač takšni, da se nekako neradi normalno pogovarjamo s sitnimi ljudmi… je treba najprej pomesti pred svojim pragom! Sicer pa je odločitev o izbiri porodnišnice na vsakem posamezniku (Čungalungija je čisto spodobna odločitev…). Le eno stvar bi morali pa v LJ porodnišnici spremeniti – vgradnja klimatskih naprav. Zavedam se, da dojenček in klima ne gresta najbolj skupaj, a v poletnih mesecih se na oddelkih skoraj ne da živeti.

Avtor: Meri

Meri — Mon, 05 Jul 2010 14:02:53 +0000

V ljub.porodnišnici sem rodila 2 otroka in nimam pripomb. Treba je pa tudi osebje razumeti, da jih je premalo nas porodnic pa včasih preveč.

Avtor: Maja

Maja — Mon, 28 Jun 2010 18:16:54 +0000

Prvič sem rodila v Lj 2007. Takrat, čeprav samo nekaj let nazaj, je bilo zelo malo informacij o ozaveščenem rojevanju in o znani slovenski praksi premedikalizacije porodov. Ker sem imela precejšnje zaupanje v ustanovo, sama nisem veliko spraševala, glede izbir o posameznih rutinskih postopkih me pa nihče ni nič vprašal. Saj ne rečem, da je bilo tako grozno, kot lahko slišim ali preberem v strokovni literaturi (priporočam Z. Drglin, Rojstna mašinerija), a te preveč rutinsko in neosebno obravnavanje vseeno oropa edinstvene izkušnje, ko rodiš (rojevaš pa ti, ženska in ne babice in porodničarji, ki so zraven samo za asistenco!) in z veliko močjo svojega telesa daš življenje. Čez 2 tedna imam rok za drugi porod in tokrat bom imela s sabo porodni načrt, ki ga bodo, upam, upoštevali. In bistveno več informacij in manj samoumevnega zaupanja vanje, čeprav vseeno upam da naletim na dobro, strokovno in empatično ekipo.